Jana Turk Šulc je gonilna sila številnih izobraževalnih in kulturnih pobud, ki v Knjižnici Šmarje pri Jelšah že vrsto let bogatijo življenja ljudi vseh generacij. Njena poklicna pot se je prepletla z nenehnim učenjem, povezovanjem in navdihujočo željo po prenosu znanja na druge. Na njeno pobudo je bila ustanovljena Univerza za tretje življenjsko obdobje, ki danes povezuje že 325 članov iz več kot petih občin, koordinira pa tudi izvedbo več kot 30 različnih izobraževalnih programov in delo več kot 60 mentorjev in predavateljev. Skozi številne projekte, od Tednov vseživljenjskega učenja do Parade učenja in študijskih krožkov, Jana soustvarja okolje, kjer ima znanje resničen pomen.
Katera prelomnica v življenju vas je najbolj oblikovala?
Zaposlitev na ljudski univerzi, kjer sem prvič stopila v
stik z izobraževanjem odraslih, in pozneje odločitev, da ostanem v Knjižnici
Šmarje pri Jelšah. Tam sem imela (Tu imam) priložnost povezati izobraževanje s
kulturo ter oblikovati okolje, kjer se ljudje učijo, ne da bi sploh vedeli, da
se.
Kaj vas danes najbolj zanima in čemu se najraje posvečate?
Najbolj me zanimajo odnosi, narava in to, kako ljudje
odkrijejo svoje močne strani. Vedno iščem poti, kako posamezniku prižgati
iskrico – da se sam zaveda, da že nekaj zna in da lahko to kar ve nadgrajuje.
Zdaj me recimo navdušuje lahko branje, ki se ga bomo lotili z uporabniki
storitev Varstveno-delovnega centra in planinska bralna značka, ki je k nam
privabila planince in številne nove goste ter dogodke.
Katera znanja danes najbolj potrebujemo?
Znati poslušati, pogovarjati se, graditi odnose in
sodelovati. Pomembno je, da znamo pristopiti drug do drugega in se učiti drug
od drugega. Če imaš socialno mrežo, veš, na koga se lahko obrneš, ko
organiziraš dogodek, snuješ nove projekte, potrebuješ pomoč … – in to je danes
neprecenljivo znanje in bogastvo.
"Ko nekoga potrdiš v njegovem znanju in v njem prižgeš iskrico radovednosti, si mu dal največje darilo."
Kaj za vas pomeni delo v skupnosti?
To pomeni ustvarjati prostor, kjer se vsak lahko počuti
sprejetega, varnega in vključenega. Knjižnica kot skupnost je odprta vsem
ljudem, njihovim idejam in pobudam, vabimo jih, da pridejo, poskusijo nekaj
novega in mogoče odkrijejo novo zanimanje ali strast. Skupnost je prostor, kjer
se znanje naravno prenaša, kjer se učimo drug od drugega, sodelujemo in se
podpiramo.
Kaj je za vas sreča?
Delati tisto, kar te veseli in v čemer vidiš smisel. Zame je
sreča, da lahko počnem nekaj, kar me izpolnjuje – da delam, kar čutim kot
poslanstvo, in da imam znotraj tega tudi ustvarjalno svobodo ter podporo
sodelavcev in bližnjih.
"Najpomembnejši viri učenja so človek, narava in okolje. Ti morajo biti neločljivo povezani."
Kaj je za vas darilo?
Darilo je, ko lahko nekomu prižgeš iskrico – ko mu pomagaš
odkriti, da nekaj zna, da nekaj zmore in postane vedoželjen. Darilo je tudi
priložnost za rast, ki si jo daš sam, ko si vedno znova upaš poskusiti nekaj
novega in se učiti tudi na napakah.
Kaj je pomembnejše od denarja?
Pomembnejši od denarja so ljudje, zaupanje, sodelovanje – in
zavedanje, da nisi sam na svetu. Pomembnejši so odnosi in ustvarjanje enakih
možnosti za vse in ne spregledati depriviligiranih. Zato je vodilo naše
knjižnice, da so programi dostopni vsem – tudi tistim z nižjimi prihodki ali z
različnimi oblikami oviranosti. To nas spodbuja k ustvarjalnosti, povezovanju
in iskanju notranjih virov ter pozitivno vpliva na našo rast – tako kot
posameznikov kot tudi kot organizacije, ki si prizadeva za vključujočo in
povezano skupnost.
Kateri so vaši najpomembnejši viri učenja?
Vedno človek. Ljudje si podajamo znanje, kažemo poti in
spodbujamo drug drugega. Pomemben vir učenja je tudi narava – če ji prisluhneš,
ti ogromno pove o življenju, ravnovesju in odnosih. Največ se naučimo z izkušnjami,
v stikih z drugimi in ko si dovolimo biti radovedni, brez pritiska, da mora
biti vse koristno. Takrat se učenje zgodi naravno – kot dihanje.
Z delom, ki ga zaznamujeta odprtost in prijaznost, Jana Turk Šulc pušča
pomemben pečat tako v knjižnici kot v širši skupnosti. V letu 2023 je
organizirala skoraj 500 dogodkov, ob tem pa spodbujala tudi prostovoljstvo,
vključevanje ranljivih skupin ter povezovanje z mednarodnimi partnerji. Njen
pristop k učenju temelji na poslušanju ljudi, odzivanju na potrebe okolja in
ustvarjanju programov, ki ljudi povezujejo, bogatijo in navdihujejo. Njeno delo
potrjuje, da vseživljenjsko učenje ni le strokovni izraz – temveč način
življenja, ki ustvarja pozitivne spremembe.
